Po tihem zapeljani
V družini, kjer vladajo zdrava čustva, spolna in duhovna vez med starši, so spolna čustva in energije pravilno usmerjene. V družini, kjer je prisotna trajna odtujenost v čustveni, duhovni in spolni povezanosti med partnerjema, pa se ustvarjajo okoliščine za prikriti incest, ko postane otrok objekt naklonjenosti, ljubezni in strasti enega od staršev. Zaradi osamljenosti in praznine, ki nastaneta v takem težavnem zakonu ali razmerju, starš svojo energijo usmeri v otroka in ga naredi za nadomestnega partnerja. Meja med skrbno in incestno ljubeznijo je prekoračena, ko razmerje z otrokom zadovoljuje potrebe enega od staršev, ne pa otrokovih. Bolj ko se zakon krha, bolj se krepi odvisnost od otroka, odzivanje starša nasprotnega spola na otroka pa je vse bolj zaznamovano z obupom, ljubosumjem in nespoštovanjem osebnih meja. Spolna energija ali napetost, ki se ustvari v prikrito incestnem odnosu, je bolj podobna zaljubljenosti kot skrbni starševski ljubezni.Kakšna je razlika med odkritim in prikritim incestom? Medtem ko se žrtev odkritega incesta počuti zlorabljeno, se žrtev prikritega incesta počuti idealizirano in privilegirano. Toda pod tanko krinko občutkov, da je nekaj posebnega, ždi enaka travma kot pri žrtvah odkrite zlorabe: bes, jeza, sram in krivda. Občutek izkoriščenosti, ki je posledica vloge nadomestnega partnerja ali zakonca, je skrit za zidom utvar in zanikovanja. Odrasle žrtve prikritega incesta obtičijo v vzorcu življenja, s katerim poskušajo vzdrževati poseben odnos s staršem nasprotnega spola – še naprej želijo ustreči očku ali mamici in ju tako še dalje idealizirajo. S tem ohranjajo svoj poseben in privilegiran položaj ter si zanikajo bolečino in trpljenje zaradi izgubljenega otroštva. Do ločitve nikoli ne pride in občutki ujetosti v psihološkem zakonu se poglabljajo, kar okrni sposobnost žrtve za vzpostavljanje zdrave bližine in spolnosti.
»Čeprav se mnogi odrasli, ki so v otroštvu preživeli prikriti incest, prepoznajo v zgodbah žrtev odkritega incesta, večina čuti, da njihova izkušnja nima enake priznane teže, ker niso bili telesno zlorabljeni. Zatorej še vedno molče trpijo. V resnici se jih veliko sploh ne zaveda, da je bil njihov odnos s starši incesten. Knjigo sem napisal, da bi takim ljudem ponudil okvir, ob pomoči katerega bi razumeli, kaj se jim je zgodilo, kako izkušnje iz otroštva še vedno vplivajo na njihovo življenje in kako lahko začnejo okrevati.«
Knjiga je napisana strnjeno in jasno, bralcu ne ponuja zgolj informacije, ampak nanj deluje preobrazbeno. Mnogi ob branju knjige pridejo v stik s svojimi čustvi in izkušnjami, kar sproži željo po še večji jasnosti in po okrevanju. Knjiga je tudi pomemben vir za terapevte
Blagoslov ali prekletstvo? Besede, ki otroka zaznamujejo za vse življenje, saj mu na rame naložijo breme, pred katerim je klonil odrasli moški. Odslej ne bo več prostora za igro, preizkušanje možnosti in delanje napak, brezskrbno potikanje in sanje o prihodnosti, saj je treba »poskrbeti za mamo, da bo ona potem lahko poskrbela zame!« In v srcu raste skrita zamera: »Kdaj bom pa jaz na vrsti?«, ki jo prezgodaj odgovorni, a nikoli povsem odrasli moški v kasnejšem življenju preigrava z ženskami svojega življenja. Spola sta lahko seveda tudi zamenjana.
Po dvajsetih letih psihoterapevtskega dela z nikoli povsem doraslimi otroki staršev, ki so breme svojih težav prevalili na šibka ramena svojih otrok, lahko trdim, da so tovrstni problemi med najpogostejšimi, ki jih srečujem v svoji praksi. Na zunaj povsem urejeni in uspešni, ti ljudje ne vedo, kaj je ljubezen, zato jo poskušajo nadomestiti s samožrtvovanjem, reševanjem, nadziranjem, skrbjo za druge, ki jih »ljubijo« in hkrati sovražijo ter krivijo za bolečine svojih nezaceljenih otroških ran.
Dr. Kenneth Adams, ki sem ga tudi osebno spoznala med svojim izobraževanjem za terapevtko v ZDA, je navdahnjen z osebno izkušnjo napisal knjigo, ki bi jo moral prebrati vsak Slovenec.
Peter Topić, psihoterapevt
Otroci ne upravljajo sami s svojim življenjem in vloga staršev je pri njihovem odraščanju in razvoju ključna. Nobenega privilegija ni v tem, da otrok postane zaupnik ali nadomestni partner enega od staršev, saj mu je s tem onemogočeno, da bi v resnici odrasel v avtonomno osebo. V takem odnosu, ki postane vir zmedenosti in naraščajočega besa, je otrok oropan otroštva, počuti se izkoriščenega in ujetega. Ko odrastejo, ti otroci idealizirajo svoje starše, da bi tako prikrili bolečino zanemarjenega in izkoriščenega otroka v sebi, saj biti staršev nadomestni partner pomeni biti žrtev prikritega incesta. Prepoznavanje tega fenomena je prvi korak na poti okrevanja in osvobajanja od sramu in krivde. Knjiga je dragoceno branje, ker opisuje pot do intimnosti in ljubezni do drugega.
Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt
Izjemna knjiga, ki osvetljuje, zakaj starš in otrok ne bi smela zamenjati vlog. Kadar starš, namesto da bi zadovoljil otrokove potrebe, od otroka zahteva, da zadovoljuje njegove, nastopi nevarnost za čustveno zlorabo – za emocionalni incest. Dr. Adams nam zelo jasno predstavi nekatere oblike čustvenih zlorab, ki jih starši zagrešijo nad svojimi otroki. Bralci bodo spoznali glavne razloge, zakaj nikakor ni dobro, če si starši otroke naredijo za najboljše.
Po tihem zapeljani
Ko si starši otroke naredijo za partnerje
Avtor: dr. Kenneth M. Adams
prevod: Lili Potpara
spremna beseda: Patrick J. Carnes (predgovor)
založnik: Založba Modrijan
format: 160 × 235
strani: 152
vezava: mehka, zavihi
izid: 2013
ISBN: 978-961-241-741-3
